Vzgojne težave

Vzgojne težave so zelo široko področje – kaj torej zajemajo? Mednje uvrščamo težave z obvladovanjem čustev, izbruhe jeze, verbalno in fizično nasilje, trmo, kujanje, kljubovalno vedenje, neupoštevanje dogovorov, nespoštovanje omejitev itd. Vzgojne težave so pogoste, lahko se pojavijo pri otrocih in mladostnikih vseh starosti ter niso vezane le na obdobje zgodnjega otroštva.

Otroci so si med seboj zelo različni, zato se na enako situacijo ne bodo odzvali enako. Vzroke za to lahko pripišemo genetiki in temperamentu, s katerim se je otrok rodil, kasneje pa še vsem situacijam in izkušnjam, ki so v interakciji s prirojenimi značilnostmi otroka oblikovale po rojstvu. To je razlog, zakaj se niti sorojenci in celo enojajčni dvojčki ne bodo odzivali na enak način, saj jih je v domačem, šolskem in drugih okoljih oblikoval raznolik nabor izkušenj. Eden najbolj učinkovitih načinov za razumevanje, soočanje in premagovanje vzgojnih težav je vedenjsko-kognitivna terapija (VKT), ki poudarja razumevanje povezav med mislimi, čustvi, telesnimi odzivi in vedenjem – pri otrocih in starših.

S pomočjo VKT pristopa poskušamo bolje razumeti in postopno spremeniti otrokovo manj ustrezno vedenje, kar se začne s preprostim opazovanjem. Starše ali učitelje prosimo, da so v domačem oziroma šolskem okolju pozorni na situacije, v katerih se izrazi otrokovo neprimerno vedenje, ob čemer zapišejo, kaj se je dogajalo tik pred tem in kaj je temu vedenju sledilo. Na ta način poskušamo prepoznati, katere situacije predstavljajo največje tveganje za pojav neustreznega vedenja. Pri tem nas zanima, kaj se je dogajalo, kje so bili, kdo je bil prisoten, kako je bil otrok razpoložen tik pred tem, kaj je družina počela itd. S tem se lahko na takšne situacije bolj ustrezno pripravimo, tako da poskušamo odkriti, kakšna je funkcija otrokovega vedenja, kaj z njim doseže ali pridobi, oziroma čemu se izogne.

V obdobju zgodnjega otroštva je lahko na  primer agresivnost povsem normalen odziv, ki se pojavi, ko otrok ne more zadovoljiti svojih osnovnih potreb. Lahko je lačen, utrujen, razočaran ali pa le želi raziskovati svoje okolje. Če ga starši pri tem ovirajo in omejujejo, lahko občuti frustracijo in jezo, ki se izrazita v agresivnosti, saj še ni zmožen ubesediti svojih čustev. V tem primeru gre za zdravo obliko agresivnosti, ki je starši ne smejo preveč zavirati, saj predstavlja temelj za kasnejše oblikovanje primernega samospoštovanja. Starši v tem obdobju otroku predstavljajo model primernega spoprijemanja s frustracijami, ki ga v kasnejših razvojnih obdobjih prevzame tudi sam. Če posameznik v procesu razvoja ni dosegel pričakovanih razvojnih mejnikov, se lahko ob vstopu v obdobje mladostništva izrazi hujša agresivnost, ki predstavlja problematičen vidik posameznikove osebnosti (Bužan, 2009).