Preplet uma in telesa

• Veliko raziskav izpostavlja pomembno vlogo kroničnega stresa oziroma alostatične preobremenitve. Alostatična preobremenitev se nanaša na stanje, ko telo zaradi dolgotrajnega stresa in stalne aktivacije stresnih mehanizmov preseže svoje zmožnosti za ohranjanje ravnovesja, kar vodi do različnih fizioloških sprememb (Guidi idr., 2021).

Ko doživljamo čustveno stisko ali stresno situacijo, se v telesu aktivira HPA os (hipotalamus-hipofiza-nadledvična os), ki sprošča različne hormone, kot sta na primer adrenalin in kortizol. Hormoni so ključni za pripravo telesa na »boj, beg ali zamrznitev« — naravne mehanizme, ki so ljudi v pradavnini pripravljali na hitro soočenje z nevarnostjo, umik ali stanje zamrznitve oziroma nepremičnosti (Dernovšek idr., 2020; Kozlowska idr., 2020) Ti odzivi so bili izjemno koristni za naše prednike, saj so jim omogočil preživetje v življenjsko nevarnih situacijah. Predstavljate si, da se znajdete pred velikim plenilcem in za preživetje uporabite enega od najbolj primernih mehanizmov v tisti situaciji; da greste v boj, da zbežite ali pa da obstanete nepremični in upate, da vas plenilec ne opazi. Čeprav je ta odziv na stres lahko zelo koristen pri kratkotrajnih, življenjsko ogrožajočih situacijah, lahko kronična aktivacija HPA osi vodi do neravnovesja hormonov, kar povzroči motnje v telesnih sistemih. V sodobnem okolju, kjer so grožnje predvsem psihološke narave (npr. stres v službi, preobremenjenost z različnimi nalogami in vlogami itd.), so ti fiziološki odzivi pogosto pretirani in za trenutne razmere nekoristni.

Prekomerno neravnovesje stresnih hormonov lahko vodi do fizioloških motenj, kot so povišan krvni tlak, nihanja ravni krvnega sladkorja in maščob ter različne motnje v delovanju imunskega sistema. Namesto zaščite, kronična aktivacija tega mehanizma pogosto prispeva k dolgotrajni fiziološki preobremenitvi in razvoju različnih zdravstvenih težav (Guidi idr., 2021). Stanje aktivacije stresnih mehanizmov se lahko preveri tudi z različnimi meritvami, kot so raven kortizola, krvni tlak, sladkor in maščobe v krvi ter s kliničnimi znaki in simptomi (Guidi idr., 2021).

Pomembno je opozoriti, da na razvoj psihosomatskih simptomov ne vpliva zgolj količina obremenjujočih dogodkov, temveč predvsem način, kako posameznik razume in obvladuje te dogodke (Beck, 2021; Fava idr., 2017; Guidi idr., 2021). Ljudje se razlikujemo v svoji dovzetnosti za stres in v načinu, kako nanj reagiramo. Nekateri se lahko brez večjih negativnih posledic uspešno spopadajo z veliko količino stresnih dogodkov, kot so težke življenjske preizkušnje, zahtevna delovna mesta in različne druge obremenitve, medtem ko se drugi težje spoprijemajo z obremenjujočimi situacijami in lahko razvijejo tudi psihosomatske simptome.

Raziskave kažejo, da psihološka odpornost temelji na medsebojnem vplivu več različnih dejavnikov, ki vključujejo:

• biološke dejavnike, kot so genetska predispozicija in nevrobiološke značilnosti, ki lahko vplivajo na posameznikovo sposobnost obvladovanja stresa in okrevanja po težavah;
• psihološke dejavnike, vključno z osebnostnimi lastnostmi, kot so čustvena stabilnost, optimizem, samoučinkovitost ter uporabo učinkovitih strategij spoprijemanja s stresom;
• okoljske dejavnike, kot so izkušnje iz zgodnjega otroštva, vrsta navezanosti na starše ali skrbnike, ter izpostavljenost stresnim ali travmatičnim dogodkom, ki lahko oblikujejo posameznikovo odzivanje na stres;
• socialne in podporne mreže, ki vključujejo podporo družine, prijateljev, skupnosti in drugih pomembnih odnosov, ki posamezniku zagotavljajo občutek pripadnosti, varnosti in medosebne povezanosti, kar bistveno prispeva k odpornosti v kriznih situacijah (Guidi idr., 2021; Fava idr., 2017; van der Kolk, 2014; Tatayeva idr., 2022).