Najnovejše vsebine

Prazniki in duševno zdravje: kako poskrbeti zase v času prazničnega pritiska

Zapleteno ali kompleksno žalovanje

04.november 2025

Izguba bližnje osebe pretrese naš občutek varnosti in pripadnosti.

Oznake

Motnje hranjenja

Kako vzpostaviti zdrav odnos do hrane in telesa

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit.

Motnje hranjenja, kot so anoreksija nervoza, bulimija nervoza in prenajedanje, pomembno vplivajo na posameznikovo telesno in duševno zdravje. Anoreksija nervoza se kaže z omejevanjem vnosa hrane in strahom pred pridobivanjem telesne teže, kar vodi do hujšanja. Bulimija nervoza vključuje epizode prenajedanja, ki jim sledi t. i. purgacija, kot so bruhanje, uporaba odvajal ali pretirana telesna vadba, z namenom preprečitve pridobivanja teže. Pri prenajedanju pa oseba uživa velike količine hrane brez redne purgacije (Svetovna zdravstvena organizacija, 2008).

Pri obravnavi motenj hranjenja je vedenjsko-kognitivna terapija (VKT) eden izmed najbolj raziskanih in učinkovitih terapevtskih pristopov, ki se primarno osredotoča na procese, ki vzdržujejo motnjo. Temelji na spoznanju, da vzorci misli in prepričanj o telesni podobi, hrani in samopodobi igrajo ključno vlogo pri vzdrževanju motenj hranjenja. Nadgrajena različica VKT, ki je posebej zasnovana za zdravljenje motenj hranjenja, se imenuje Izboljšana kognitivno-vedenjska terapija (angl. Enhanced Cognitive Behavioral Therapy – CBT-E; Fairburn, 2008).

Transdiagnostični model VKT-E pri motnjah hranjenja

VKT-E temelji na transdiagnostičnem modelu, ki je namenjena zdravljenju vseh oblik motenj hranjenja, ne glede na njihovo specifično diagnozo (Fairburn in drugi., 2003). Obravnava osnovno psihopatologijo, ki je skupna vsem motnjam hranjenja, zajema pa precenjevanje telesne samopodobe in telesne teže ter precenjevanje sposobnosti njihovega nadzorovanja (Dalle Grave idr., 2019). Posamezniki z motnjo hranjenja svojo telesno samopodobo in težo pogosto dojemajo kot glavni vir samovrednotenja (Fairburn in drugi, 2003), kar vodi do skrajnih prizadevanj za idealizirano telesno podobo in vključuje stroge diete, pretirano telesno vadbo, bruhanje, uporabo odvajal in druge oblike čiščenja telesa (Fairburn, 2008). To precenjevanje temelji na izkrivljenih standardih, ki so nerealni in škodljivi za zdravje.

VKT-E se osredotoča na spreminjanje teh prepričanj in vedenj, ki vzdržujejo motnje hranjenja, vključno s kliničnim perfekcionizmom, nizko samopodobo in težavami v medosebnih odnosih. VKT-E je učinkovita metoda pri zdravljenju različnih oblik motenj hranjenja, saj omogoča tudi prilagoditev terapije individualnim potrebam klienta in s tem povečuje verjetnost dolgotrajnih pozitivnih izidov zdravljenja (Fairburn in drugi, 2008; Dalle Grave in drugi, 2019).

Kako poteka VKT-E terapija

Pred začetkom zdravljenja se izvede intervju, preko katerega se oceni narava in obseg težav. Lahko traja več srečanj. Sam proces ocenjevanja je sodelovalne narave, ki omogoča posamezniku, da že takrat prične sodelovati v procesu zdravljenja. Tekom samega intervjuja je potrebno prepoznati tudi morebitne pomembne kontraindikacije za sam proces zdravljenja in jih nasloviti ter prednostno obravnavati. Te zajemajo skrb vzbujajočo prisotnost telesnih težav, hudo klinično depresijo, zlorabo substanc, pomembnejše življenjske dogodke ali krize ter vsakršne obveznosti posameznika, ki ga bi lahko odvračale od zdravljenja.

Nadaljnja VKT-E terapija je razdeljena v štiri glavne faze.

Cilj prve faze je vključitev klienta v sam proces zdravljenja. V tej fazi se običajno izvedejo naslednji postopki in tehnike:

skupno oblikovanje formulacije problema: ta se običajno opravi že na prvem srečanju in predstavlja individualiziran vidni prikaz procesov, ki se zdijo ključni pri vzdrževanju motnje hranjenja. Terapevt pri formulaciji primera vključi klientove lastne izkušnje in besede. Formulacija pomaga klientu razumeti, da je njegovo vedenje razumljivo in da ga vzdržuje serija medsebojno povezanih mehanizmov, ki so odprti za spremembo (Slika 1);
samoopazovanje: v prvi fazi se terapevt in klient dogovorita tudi o sprotnem beleženju (t. i. samoopazovanju) prehranjevanja in drugih s tem povezanih vedenj, misli, občutkov in dogodkov. Samoopazovanje omogoča boljše razumevanje prehranjevalnih težav in sledenje napredku. Klientu omogoča tudi vzpostavitev nadzora nad lastnim vedenjem;
vzpostavitev sodelovalnega »tedenskega tehtanja«: klient in terapevt enkrat tedensko skupaj preverita klientovo težo, vrednosti pa vneseta v individualiziran graf. V vmesnem času naj se klient sam ne bi tehtal. Tedensko tehtanje ima več namenov. Prvič, terapevtu omogoča edukacijo o telesni teži in interpretacijo številk na tehtnici, ki si jih klienti pogosto napačno razlagajo. Drugič, namenjeno je sledenju telesni teži v času, ko se spreminjajo njegove prehranjevalne navade. Tretjič, tak način obravnava vzdrževalne dejavnike motnje, kot so pretirano preverjanje telesne teže ali izogibanje tehtanja;
edukacija: od prvega srečanja naprej je pomembna edukacija o telesni teži in prehranjevanju, saj imajo klienti napačna prepričanja, ki vzdržujejo njihovo motnjo hranjenja;
vzpostavitev urnika rednega prehranjevanja: urnik preprečuje večino epizod prenajedanja, pri podhranjenih pa uvaja obroke in malice, ki jih je nato potrebno postopoma povečati. Običajno naj bi vseboval tri obroke in dve ali tri malice, tako da med njimi redko mine več kot štiri ure;
vključevanje pomembnih drugih v zdravljenje: zdravljenje je v prvi vrsti individualno. Kljub temu so lahko vključeni pomembni drugi, če to lahko olajša zdravljenje in če se klient s tem strinja. Pomembni drugi lahko klientu omogočajo pomoč pri uvajanju sprememb. Pomembna je tudi edukacija drugih, da klientu ne otežujejo spremembo, na primer z negativnimi komentarji glede prehranjevanja ali videza.

Slika 1: Transdiagnostična kognitivno-vedenjska formulacija motenj hranjenja

Fairburn, C. G. (2008). Cognitive Behavior Therapy and Eating Disorders. Guilford Press.

Druga faza je kratka in prehodna, katere cilj je prepoznava težav, ki še zahtevajo obravnavo, ter morebitne ovire, ki se pojavljajo pri spremembah. Če klienti dobro napredujejo, jih je potrebno pohvaliti za njihov trud, dosežene spremembe pa okrepiti. Če klienti ne napredujejo dobro, je treba ugotoviti razlog in ga ustrezno obravnavati.

Tretja faza je osrednji del zdravljenja s ciljem obravnave ključnih procesov, ki vzdržujejo motnjo hranjenja. Zajema spodaj navedeno.

Precenjevanja telesne oblike in teže: v terapiji se najprej osredotoča na prepoznavo teh miselnih procesov, nato pa na prepoznavo posledic takega mišljenja (v grobem so te posledice lahko zanemarjanje drugih področij življenja, negativen vpliv na samozavest, manj funkcionalna vedenja, npr. prenajedanje, omejevanje hrane ipd.). Pri obravnavi tega koncepta se tako dela na krepitvi drugih življenjskih področij, preko katerih se posameznik lahko pozitivno samovrednoti. Prav tako se tudi naslovi vedenja, ki so povezana s precenjevanjem telesa in teže (pretirano preverjanje ali izogibanje preverjanju telesne samopodobe). V terapiji je predmet obravnave tudi občutek debelosti, ki je običajno povezan z negativnim razpoloženjem ali pa z bolj povečanim telesnim samozavedanjem (npr. občutki napihnjenosti, sitosti ipd.). Dela se tudi na prepoznavi izvora občutljivosti glede oblike, teže in prehranjevanja;
Pravil prehranjevanja: dela se na prepoznavi pravil s pridruženimi prepričanji. V terapiji se nato dela na testiranju teh prepričanj, klient pa opazuje, če se posledice dejansko zgodijo (npr. z vedenjskim eksperimentom);
Sprememb na področju prehranjevanja kot posledica zunanjih dogodkov: pri veliko ljudi z motnjo prehranjevanja se lahko prehranjevalne navade spreminjajo kot odziv na zunanje dogodke ali spremembe v razpoloženju. Dela se na prepoznavi sprožilcev takega vedenja in učenju proaktivnega vedenja npr. tehnik reševanja problemov ali tehnik usmerjena na čustva;
Delo na kliničnem perfekcionizmu, nizki samopodobi in težavah v medosebnih odnosih.

Četrta faza je zadnja faza zdravljenja in je namenjena temu, da se zdravljenje dobro zaključi. Poudarek je na vzdrževanju doseženega napredka in zmanjševanju tveganja za ponovitev bolezni. Klient in terapevt običajno pripravita osebni načrt za naslednjih nekaj mesecev. Ta načrt običajno vključuje nadaljnje delo na preverjanju telesa, izogibanju hrani in morda na področju reševanja problemov. Poleg tega se kliente spodbuja, da nadaljujejo z razvojem novih interesov in dejavnosti. Pomembno je tudi, da si klienti zastavijo realistična pričakovanja glede prihodnosti.

VKT-E je izjemno učinkovita metoda zdravljenja motenj hranjenja, ki združuje kognitivne in vedenjske tehnike za obravnavo ključnih psiholoških dejavnikov, ki prispevajo k vzdrževanju teh motenj. S prilagodljivim pristopom, ki je primeren za različne oblike motenj hranjenja, starostne skupine in klinično okoljo, VKT-E predstavlja zlati standard za zdravljenje teh kompleksnih motenj. Zaradi svoje prilagodljivosti in učinkovitosti se VKT-E pogosto uporablja kot prvi izbor zdravljenja za bolnike z motnjami hranjenja, pri čemer so rezultati zdravljenja dolgotrajni in izboljšujejo kakovost življenja bolnikov.

Sabina Frankovič

Literatura:

Dalle Grave, R., Calugi, S., in Marchesini, G. (2019). Enhanced Cognitive Behavioral Therapy for Eating Disorders. Guilford Press.

Fairburn, C. G. (2008). Cognitive Behavior Therapy and Eating Disorders. Guilford Press.

Fairburn, C. G., Cooper, Z., in Shafran, R. (2003). Cognitive behaviour therapy for eating disorders: A “transdiagnostic” theory and treatment. Behaviour Research and Therapy, 41(5), 509-528.

Svetovna zdravstvena organizacija. (2008). International Classification of Diseases (ICD-10).