Najnovejše vsebine

Je “premalo ljubezni” vir težav v družinskih in partnerskih odnosih?

08.julij 2026

Kako vam lahko čuječnost pomaga, da postanete bolj sočutni do sebe

19.maj 2026

Soočanje s travmatskim dogodkom: kako si lahko pomagam?

15.april 2026

Oznake

Je “premalo ljubezni” vir težav v družinskih in partnerskih odnosih?

Ključni dejavniki konfliktov v družinskih in partnerskih odnosih in pogovor kot pot premoščanja

Družinski in partnerski odnosi ljudem pogosto predstavljajo temeljni odnos, ki pomembno oblikujejo njihovo življenje in tudi identiteto. Eno od človekovih najmočnejših doživetij je ljubiti in biti ljubljen. Pa vendar le globoka ljubezen in optimizem, ki sta običajno prisotna v začetnih obdobjih odnosa, nista dovolj za ohranjanje trajnega, zadovoljujočega, konstruktivnega partnerstva oziroma družinskega življenja.

Potrebne so nekatere osebnostne lastnosti partnerjev, kot so pripadnost, senzibilnost, širokosrčnost, rahločutnost, pozornost, zanesljivost, lojalnost, odgovornost, zaupnost, intimnost, prožnost, strpnost, sodelovalnost, fleksibilnost. Pomembno vlogo imajo spretnosti, kot so zmožnost konstruktivne komunikacije, reševanja problemov, sklepanja kompromisov, sodelovanja, odpuščanja, … da se odnos ne samo ohranja, temveč tudi raste. Čustvena in fizična intimnost sta prav tako pomembna za ohranjanje povezanosti in zadovoljstva v odnosu. Skupno življenje neizbežno prinaša številne izzive, katerih reševanje lahko utrjuje odnos ali pa mu predstavlja veliko tveganje.

Pričakovanja in pravila v partnerskih in družinskih odnosih

V partnerski odnos vstopamo z lastnimi predstavami in pričakovanji, ki se preobikujejo v pravila, nanašajo pa se med drugim na to, kako naj bi se partner (primerno) vedel. Pravila se oblikujejo skozi odraščanje na podlagi različnih izkušenj, pogosto pa imajo temelje v vzorcih primarne družine. Zapleti nastanejo, ko je posameznik prepričan, da so njegove predstave in pričakovanja univerzalna, smiselna, zato se zdi samoumevno, da jih njihov partner pozna, ne da bi se o tem odprto in neposredno pogovarjata in v odnosu dejansko preverjata.

Vsebinsko se pričakovanja nanašajo na:

meje v odnosu (kolikšnja je primerna mera neodvisnosti in povezanosti; kako se primerno izraža čustva in svoje misli, pričakovana količino časa, ki se ga preživlja skupaj, katere so skupne dejavnosti, projekti, intimnosti …),
moč in kotrolo v odnosu (kako se odločati in sprejemati kompromise),
količino vlaganja energije v odnos (vedenja, ki kažejo na ljubezen, naklonjenost, predanost, podporo …),
delitev dela (moška/ženska opravila).

Ne samo, da se od partnerjev (samoumevno) pričakuje določena vedenja, se tem vedenjem praviloma pripisuje še simboličen pomen, kot so na primer pomen ljubezni, pripadnosti, vrednosti …

Nekaj primerov opisanih pričakovanj in pravil ter njihov simboličen pomen:

»Če me ima partner res rad, začuti, kdaj sem v skrbeh in mi takrat ponudi pomoč.«
»Če partner zamudi na dogovorjen termin, je neresen, me ne spoštuje in mu ni mar zame.«
»Če mi partner, ko je v trgovini ne kupi neko pozornost, je egoističen in bo v življenju skrbel le zase in se nanj ne bom mogla zanesti, ko ga bom potrebovala, tako da bo na primer poskrbel za otroke.«
»Ljubeči partner želi osrečiti drugega tako, da večkrat skrivoma pripravlja razna presenečenja, ki jih ima drugi rad. Če tega ne dela, mu ni mar.«
»Partner, ki je mu je mar, bo prisluhnil, razumel, nudil podporo, kadarkoli bo želeno ali potrebno (ne glede na situacijo, njegove skrbi in potrebe).«

Partnerski in družinski konflikti

Predstavljeno si poglejmo na primeru.

Tina je po napornem dnevu v službi, kjer poteka reorganizacija dela, zaradi katere je bila seznanjena, da je razporejena na področje, ki ji ni všeč, v hudih skrbeh in utrujena. Ko pride po otroka v šolo, ji učiteljica podaljšanega bivanja pove, da je bil njen sin znova v konfliktu v sošolko in jo udaril. Naroči ji, da se naj doma pogovorijo. Ob pripravi zgodnje večerje načrtuje, kako naj pogovor poteka. Predstavlja si, da bo mož, kot odgovoren oče, prevzel pogovor. Ona si bo lahko ta čas končno malo odpočila. Zvečer bosta skupaj z možem pogledala film, da malo odmisli službo. Mož pride domov z zamudo. Na pripoved žene se odzove z: »Ah, bo že, je pač fant.« Pove, da mora danes nujno opraviti še nekaj obveznosti. Tina mu v jeznem tonu zabrusi, da je brezbrižen do nje in cele družine, da je egoist, ki nima pravice, da jo vedno pusti na cedilu, in kriv, da se otroci tako vedejo. Večer preživita v tišini vsak zase.

Opisan primer predstavi, kako se zaradi neusklajenosti ciljev, interesov, pričakovanj, predstav in tudi zaradi slabe komunikacije razvije resen konflikt. Partnerja lahko ne glede na opisano gojita močno ljubezen drug do drugega. Pričakovanja in pravila, o katerih se ne pogovori in jih jasno izrazi ter uskladi, praviloma vodijo v razočaranja. Zaradi razočaranja pa lahko začnemo negativno razmišljati o drugem in praviloma sledi medsebojno oštevanje, obračunavanje. Napad sproži protinapad in negativne podobe o drugem se simbolično potrdijo. Partnerja ne ubesedita in prepoznata dejanskega izvora problema, nista sinhronizirana in to, v kolikor ne stopita nazaj, praviloma vodi v uničujoče soočenje. Slednje pa lahko vodi postopoma v razdor ali resne težave odnosa. Pogosto so osrednji del težav v odnosih tako miselne napake ali zmotne interpretacije partnerjevih vedenj, razlike med partnerjema in nezmožnost komunikacije s ciljem premoščanja razlik oziroma usklajevanja.

Razumevanje zakonitosti lastnih pričakovanj, zmožnost preoblikovanja teh, kadar se zasačimo v zmoti, ter pripravljenosti na konstruktiven pogovor je ustrezen odgovor na konflikte in vodi v rast odnosa. Pogovor je ključen za reševanje težav, premoščanje razlik in usklajevanje v partnerstvu.