Soočanje s travmatskim dogodkom: kako si lahko pomagam?
15.april 2026
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit.
Travma nas lahko hudo zaznamuje. Pri nekaterih segajo sledi te globlje od brazgotin, ki so vidne našim očem. Predstavljajte si, da doživite travmatski dogodek, potem pa ga tedne, mesece ali leta znova in znova podoživljate na enak ali podoben način, kot bi se dogajal v tem trenutku, tukaj in zdaj. Občutek imate, da so možgani obtičali in vas v mislih ali sanjah vseskozi vračajo v dogodek, sprožajo nehotene, boleče spomine in hud strah, ki ga doživljate še dolgo za tem, ko nevarnost mine. To je resničnost veliko ljudi, ki živijo s posttravmatsko stresno motnjo (v nadaljevanju PTSM) in v sebi bijejo hud boj.
PTSM je intenziven odziv posameznika na izpostavljenost življenjsko ogrožajočemu travmatskemu dogodku, hudi poškodbi ali spolnemu nasilju (APA, 2013). Vključuje skupek simptomov, ki vztrajajo vsaj mesec dni do več let po dogodku in izrazito zmanjšujejo kakovost življenja ter funkcioniranje posameznika na več pomembnih področjih, npr. na službenem, šolskem, medosebnem kot tudi vsakdanjem področju. PTSM se lahko razvije pri vsakomur, ki je sam doživel hud stresni dogodek ali mu je bil priča, od vojnih veteranov, ljudi, ki so preživeli naravne nesreče, žrtev zlorab, pa vse do tistih, ki so se soočili z osebnimi krizami. Prav tako se PTSM lahko razvije pri tistih, ki so izvedeli, da se je travmatični dogodek zgodil bližnjim ter tistih, ki so neprestano in ponavljajoče se izpostavljeni podrobnostim travmatičnih dogodkov, npr. policaji, kriminalisti, gasilci. PTSM se lahko pojavi v katerikoli starosti. Dejavnikov tveganja za razvoj motnje je več, najbolj izstopajo resnost in trajanje dogodka ter tudi subjektivni pomen travme za osebo in predhodna prisotnost psihiatrične motnje (Sadock, Sadock in Ruiz, 2015).
Tabela 1: Simptomi posttravmatske stresne motnje – PTSM (APA, 2013)
| Vsiljive vsebine | - Ponavljajoči se, nenadni, nehotni in boleči spomini na travmatični dogodek. - Ponavljajoče se nočne more, povezane s travmatičnim dogodkom. - Disociativni odzivi oziroma epizode vrnitve v preteklost (angl. »flashback«). Lahko vključujejo vse čute in jih posameznik doživlja kot bi se dogajali v sedanjem trenutku in ne v preteklosti – lahko vidi drobce ali celoten dogodek, sliši sebe ali druge, ki so bili prisotni v dogodku, vonja ali okuša stvari, ki jih je takrat, tudi na telesu občuti bolečino, dotike, … - Intenzivni občutki stresa in/ali močni telesni odzivi ob izpostavljenosti dražljajem v okolici ali mislim, čustvom, telesnim občutkom, ki so podobni ali simbolizirajo podrobnosti v travmatičnem dogodku. |
| Povišana vzburjenost | - Poudarjena pozornost na okolico. - Razdražljivost in izbruhi jeze. - Samodestruktivno vedenje. - Težave s koncentracijo. - Nespečnost. - Pretirana reakcija na nenadne, nepričakovane dražljaje. |
| Izogibanje | - Razmišljanju, občutkom, spominom na travmatični dogodek. - Zunanjim ali notranjim opomnikom – kraji, ljudje, pogovor, aktivnosti, stvari, situacije, ki sprožijo spomine, misli ali čustva, povezana s travmatičnim dogodkom. |
| Negativne misli in znižano razpoloženje | - Nezmožnost pomnjenja in priklica vidikov travmatičnega dogodka. - Nespremenljiva negativna prepričanja ali pričakovanja o sebi, drugih, svetu – npr. »Nobenemu ne smem zaupati.«, »Sem nemočen.«, »Cel svet je nevaren.« … - Nespremenljive in negativne misli o vzroku ali posledicah travmatskega dogodka. - Občutki sramu, krivde. - Zmanjšan interes za vsakdanje in/ali nekoč razveseljujoče aktivnosti, druženje. - Občutki odtujenosti od drugih. - Anhedonija – nezmožnost izkušanja pozitivnih čustev, npr. veselje, zadovoljstvo. |
| Tudi fenomena: depersonalizacije in/ali derealizacije | - Občutja odtujenosti od sebe ali od resničnega sveta, zlasti ob intenzivnem podoživljanju dogodka (npr. občutki kot bi sanjali, da se čas premika zelo počasi). |
Vedenjsko-kognitivni model razlage simptomov PTSM temelji na podlagi dvo-faktorske teorije tesnobe. Neprijetni čustveni odzivi, npr. strah, tesnoba, ki so vezani na travmatski dogodek, so povezani z dražljaji, ki so se prav tako pojavljali med travmatskih dogodkom in predstavljajo opomnike nanj (Antičević, 2017). Ko je posameznik z dražljaji v sedanjosti ponovno soočen, sprožajo podobno intenzivno ali še večjo tesnobo. Ti sprožilci so lahko
Dvo-faktorska teorija opisuje procesa generalizacije ter instrumentalnega pogojevanja, ki lahko število sprožilcev še večata in širita tudi na tiste, odsotne v času travmatskega dogodka. Posledično je posameznikovo funkcioniranje v vsakdanjem življenju še bolj omejeno.
Tako na primer preživeli po hudi prometni nesreči tesnobo sprva doživlja, ko se vozi mimo mesta, kjer se je nesreča zgodila. Tekom časa, skozi proces generalizacije, lahko enako tesnobo čuti tudi ob vožnji v drugih avtih, na vsakem križišču ali ovinku ali zgolj, ko zasliši zvok prometa. Možgani tako prekomerno posplošijo občutek ogroženosti na podobne situacije, ki jih posameznik prične doživljati kot nevarne.
V primeru instrumentalnega pogojevanja sprožilci, ki so bili sprva nevtralni, izzovejo intenziven čustven odziv, ker se povežejo s tesnobo, izzvano s sprožilci ob travmatskem dogodku. Vsakič, ko se posameznik, udeležen v prometni nesreči, na primer izogne vožnji avta, občuti začasen padec tesnobe. Takojšnje olajšanje ojača izogibanje vožnji, izogibanje pa jača prepričanje, da je ta zanj nevarna. Njegovo izogibanje postane prevladujoča strategija soočanja, posameznik pa postaja vedno bolj tesnoben tudi že ob misli na vožnjo avta (prej nevtralen dražljaj).
Vedenjsko-kognitivna terapija (v nadaljevanju VKT) je ena izmed učinkovitejših in z znanstvenimi dokazi podprtih smeri psihoterapij za zdravljenje PTSM (Creamer in Carty, 2006; Foa, Ruthbaum in Furr., 2003). V okviru VKT klienta učimo razumevanja in sprejemanja motnje, razvoja učinkovitih mehanizmov uravnavanja in zmanjševanja neprijetnih čustvenih ter vedenjskih odzivov, ki so posledica travmatske izkušnje.
V obravnavi pričnemo z začetno oceno klientovega trenutnega stanja, zagotavljanjem varnega okolja, uvajanjem v terapevtski proces in psihoedukacijo. Pomemben del je nadaljnja obravnava simptomov
PTSM in sprožilcev, kar omogoča klientu prevzemanje ter občutek nadzora, postopno izpostavljanje ter opuščanje nekoristnih vedenj (npr. izogibanje). Osredji del predstavlja tudi naslavljanje spominov, vezanih na travmatski dogodek, prepoznavo popačenih misli in prepričanj, vezanih na travmatski dogodek (občutja sramu, krivde, prepričanja o sebi, svetu, simptomih, odzivih drugih ipd.) ter sprememba slednjih v ustreznejša prepričanja (Beck, 2021). Zaključna stopnja zajema preventivo povratka simptomov ter postopno zaključevanje terapevtske obravane.
PTSM intenzivno vpliva na pozameznika in preoblikuje njegov vsakdan, vendar ni potrebno, da narekuje njegovo celotno življenje.
Z zagotavljanjem orodij za spopadanje z vzorci, ki vzdržujejo nekoristne načine mišljenja, vedenja in čustvovanja ter z učenjem razumevanja in spreminjanja prepričanj, vezanih na travmatski dogodek, VKT opolnomoči posameznika pri ponovnem vračanju v življenje brez okov PTSM. Ob tem je pomembno, da imamo podporo tudi v svoji socialni okolici, ki lahko zagotavlja pomemben vir moči in varnosti, ko ju v sebi tekom okrevanja še iščemo in ponovno gradimo.
Literatura:
American Psychiatric Association (APA). (2013). Diagnostic and statistical manual of mental
disorders (5th ed.).
Beck, J. S. (2021). Restructuring the Meaning of Early Memories through Experimental Techniques. V J. S. Beck, Cognitive Behavior Therapy, Third edition. The Guilford Press.
Creamer, M. in Carty, J. (2006). Post-traumatic stress disorder. V A. Carr in M. Mcnulty, The Handbook of Adult Clinical Psychology. An Evidence-Based Practice Approach, Third edition (str. 523-557). Routledge.
Foa, E. B., Rothbaum, B. O. in Furr, J. M. (2003): Augmenting exposure therapy with other CBT procedures. Psychiatric Annals, 33, str. 47-53.
Sadock, B. J., Sadock, V. A. in Ruiz, P. (2015). Trauma and stressor-related disorders. V B. J. Sadock, A. V. Sadock in P. Ruiz, Kaplan & Sadock’s synopsis of psychiatry: Behavioral sciences/clinical psychiatry, Eleventh edition (str. 437-450). Wolters.
Antičević, V. (2017). Kognitivno-vedenjska terapija pri zdravljenju posttravmatske stresne motnje. V B. Starovasnik Žagavec, T. Zadravec in P. Janjušević (ur.), Novejša spoznanja in kognitivno-vedenjski pristopi pri obravnavi različnih skupin klientov v terapevtski praksi (str. 177–188). Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije.
ponedeljek | 8:00 – 10:00 in 16:00 – 20:00
torek | 16:00 – 20:00
sreda | 16:00 – 20:00
četrtek | 8:00 – 10:00 in 16:00 – 20:00
petek | 16:00 – 20:00
© 2025 Sprememba.com. Spletno mesto ustvarila KAIMANA.
Kontaktirajte nas s pomočjo spodnjega obrazca ali pa preko elektronskega naslova: info@sprememba.com.
Vaši podatki so namenjeni zgolj za naročanje, dogovarjanje za termine in drugo potrebno komunikacijo za zagotavljanje kakovostne psihološke pomoči. Podatkov ne posredujemo nikomur ter vam zagotavljamo popolno zaupnost in anonimnost.
Pokličite nas na 040 505 887, nam pošljite povpraševanje preko elektronskega naslova: infob2b@sprememba.com ali izpolnite spodnji obrazec.
Povejte nam, za katere izmed zgornjih storitev se zanimate in pripravili vam bomo prilagojeno ponudbo. Zagotavljamo vam popolno zaupnost in anonimnost.