Najnovejše vsebine

Zapleteno žalovanje nastane, ko bolečina po izgubi postane dolgotrajna in ovira naravni proces prilagajanja.

Zapleteno ali kompleksno žalovanje

04.november 2025

Izguba bližnje osebe pretrese naš občutek varnosti in pripadnosti.

Oznake

Zakaj se razvije nizko samospoštovanje?

Vedenjsko-kognitivni model razvoja nizkega samospoštovanja in obravnava nizkega samospoštovanja v vedenjsko-kognitivni terapiji

Pojem samospoštovanje opredeljuje stališče, ki ga posameznik oblikuje o sebi. Ko so posameznikova stališča do sebe pozitivna, se ceni, je zadovoljen sam s seboj, sprejema svoje lastnosti, govorimo o visokem samospoštovanju, oseba z negativnimi stališči do sebe, pa se ne ceni in se ne sprejema, ima negativno mnenje o sebi (Rosenberg, 1985; v Kobal, 2000). Skozi lastne izkušnje in sporočila, ki jih tekom odraščanja dobimo od drugih si oblikujemo predstave in mnenja o sebi, o tem, kdo smo, kakšni smo, kaj zmoremo in česa ne, ustvarimo si tudi mnenja, kaj drugi pričakujejo od nas. Težava nastane, ko so stališča o sebi netočna in pretežno negativna. Ker jim verjamemo, se to odraža v našem razmišljanju, čustvenem doživljanju in delovanju ter vpliva na naše duševno zdravje.

Razvoj nizkega samospoštovanja

Fennel (2009) skozi vedenjsko-kognitivni model razloži proces razvoja nizkega samospoštovanja ter vedenjske, miselne in čustvene procese, ki nizko samospoštovanje vzdržujejo. Mnenje, ki si ga posameznik ustvari o sebi se razvija skozi različne življenjske izkušnje, odnose, dogodke. Na podlagi izkušenj posameznik oblikuje bazična prepričanja – neka splošna prepričanja in sodbe o sebi oz. o lastni vrednost, ki vplivajo na to, kako razmišlja, deluje, čustvuje.

Ključne zgodnje izkušnje, ki vodijo k oblikovanju nizkega samospoštovanja vključujejo različne oblike zanemarjanja in zlorab, nedoseganje pričakovanj staršev, kritiziranje, pomanjkanje potrditev, spodbud in naklonjenosti, pripadnost ranljivim socialnim skupinam, drugačnost. V kasnejših življenjskih obdobjih so to lahko izkušnje nasilja, zlorab, kroničnega stresa in drugih travmatskih dogodkov. Posameznik na podlagi negativnih izkušenj in/ali odsotnosti pozitivnih izkušenj posledično oblikuje negativna prepričanja o sebi – na primer »Sem slab, nesposoben, neumen, nevreden ljubezni, grd, nepomemben, čuden …« – ki pa so pogosto nerealna, nepravilna ali pristranska.

Ko so osnovna prepričanja o sebi enkrat oblikovana, postanejo odporna na spremembe in jih kljub novim, drugačnim izkušnjam in informacijam težko spremenimo. Gre za utrjen in ukoreninjen vzorec razmišljanja, ki ga posameznik s svojim vedenjem vzdržuje in ohranja. Bazična prepričanja namreč vplivajo na to, kako zaznavamo sebe in interpretiramo dogajanje okoli sebe: oseba z nizkim samospoštovanjem se večinoma osredotoča zgolj na svoje pomanjkljivosti in napake, zlahka pa prezre svoja močna področja in dosežke ter na ta način utrjuje negativna prepričanja o sebi.

Ker je posameznik prepričan, da so njegova negativna bazična prepričanja točna, oblikuje življenjska pravila (navodila, strategije), da bi lažje živel sam s seboj in svojimi prepričanji. Oseba z bazičnim prepričanjem »sem nesposoben«, na primer oblikuje pravilo »vedno moram narediti vse brezhibno [da ne bi drugi opazili, da sem nesposoben]«.

Vzdrževanje nizkega samospoštovanja

V drugem delu vedenjsko-kognitivnega modela Fennell (2009) pojasni mehanizme, ki vzdržujejo nizko samospoštovanje. Življenjska pravila, ki jih posameznik oblikuje z namenom, da ga zaščitijo pred težo bazičnih prepričanj, sočasno ta tudi vzdržujejo. Večino časa so bazična prepričanja neaktivna in posameznik brez večjih težav živi svoje življenje. V situacijah, ko so življenjska pravila kršena ali pa le obstaja možnost, da bi lahko bila kršena (npr. posameznik z bazičnim prepričanjem »nesposoben sem« dobi nalogo, da sodelavcem predstavi nov projekt), pa se bazično prepričanje aktivira in požene začarani krog.

Negotovost in dvom vase sprožita različna negativna predvidevanja (»To je pretežko zame, ne bo se mi uspelo pravočasno pripraviti, predstavitev ne bo dobra, pred sodelavci se bom osmešil …«), pri čemer se posameznik osredotoča zgolj na svoje pomanjkljivosti, napake, slabe izkušnje. Spregleda pa svoje moči, veščine in pretekle pozitivne izkušnje, precenjuje možnost, da se bo zgodilo nekaj negativnega in negativne posledice, hkrati pa podcenjuje zunanje vire pomoči.

Vse skupaj izdatno vpliva tudi na posameznikovo čustvovanje in vedenje. Pristranost v razmišljanju spodbudi pojav anksioznosti, ki sproži nova negativna predvidevanja. Da bi ublažil tesnobne občutke, se posameznik posluži različnih nefunkcionalnih vedenj:

izogibanja (npr. posameznik odlaša s pripravo predstavitve, poskuša prestaviti rok za izvedbo, morda celo na dan predstavitve dobi vročino in ostane doma …) in
varovalna vedenja (npr. ker posameznik misli, da mora biti izvedba 100-odstotno uspešna, ves čas popravlja predstavitev, da bo popolna; poskuša predvideti vse stvari, ki bi lahko šle narobe …), ki dodatno otežujejo izvedbo naloge.

Ker nam nefunkcionalna vedenja onemogočajo, da bi preverili, ali so naša negativna predvidevanja točna, še dodatno utrdijo negativno bazično prepričanje (npr. ker se je kljub vsem previdnostnim ukrepom pri predstavitvi pojavila manjša napaka, se osredotočim le na to in hkrati zanemarim dejstvo, da je bila predstavitev sicer uspešno in strokovno opravljena). Potrditev bazičnega prepričanja sproži plaz samokritičnih misli (te so lahko npr. »Sem vedel, da sem nesposoben, nikoli ne bo nič iz mene …«) in poslabšanje razpoloženja, ki lahko vodi tudi v razvoj depresije. S premlevanjem kritičnih misli in samoobtoževanjem se bazično prepričanje le še utrjuje. In začarani krog je sklenjen.

Vedenjsko-kognitivni pristop pri obravnavi nizkega samospoštovanja

Eno temeljnih načel vedenjsko-kognitivne terapije (VKT) je izobraževanje klienta o nastanku njegovih težav in mehanizmih, ki to težavo vzdržujejo. Razumevanje vedenjsko-kognitivnega modela nizkega samospoštovanja, posamezniku omogoči, da ob pomoči terapevta razume proces razvoja nizkega samovrednotenja in se zave procesov, ki ohranjajo njegova negativna prepričanja, vključno z kognitivnimi pristranostmi ter izogibanji in varovalnimi vedenji.

Nadalje se nauči prepoznavati negativna predvidevanja in miselna izkrivljenja ter njihov vpliv na njegova čustva in telesne občutke. S pomočjo različnih kognitivnih in vedenjskih tehnik preoblikuje samokritične misli, nekoristna življenjska pravila in prepričanja ter korigira disfunkcionalna vedenja. Sočasno se pozornost usmerja tudi na posameznikove pozitivne kvalitete z beleženjem pozitivnih lastnosti, močnih področij, dosežkov, veščin. Klienta seznanimo z različnimi strategijami spoprijemanja z anksioznostjo, po potrebi ga učimo asertivnega izražanja svojih potreb, želja, mnenj ter tehnik za reševanje realnih življenjskih problemov.