Najnovejše vsebine

Prepoznavanje paničnega napada

28.februar 2025

Oznake

Kaj je depresija?

Add Your Heading Text Here

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit.

Razpoloženje lahko opišemo kot trajno čustvo ali ton občutka, ki vpliva na posameznikovo vedenje in obarva njegovo doživljanje sveta. Opisujemo ga z različnimi pridevniki: depresivno, žalostno, prazno, melanholično, v stiski, razdražljivo, neutolažljivo, vzneseno, evforično, manično, veselo … Razpoloženje se odraža tudi na področju aktivnosti, kognitivnih sposobnosti, v govoru in na področju vegetativnih telesnih funkcij kot na primer spanje, apetit, spolna aktivnost in drugi biološki ritmi (Sadock, Sadock in Ruiz, 2015).

Pri depresivni motnji sta ključna simptoma depresivno razpoloženje in izguba zanimanja ali užitka pri vseh aktivnostih, ki je prisotno večji del dneva (DSM V, APA, 2013). Posamezniki povedo, da se počutijo žalostne, prazne, brezupne, kar se razlikuje od običajne žalosti. Včasih se pritožujejo, da ne zmorejo žalosti izražati z jokom (Sadock, Sadock in Ruiz, 2015). Posameznikom se spremeni apetit, običajno se tek zmanjša čemur sledi izguba teže, lahko pa tudi tek poviša in s tem tudi telesna teža. Pojavijo se motnje spanja in sicer se pojavi nespečnost ali pretirano spanje. Pogosto je zgodnje jutranje prebujanje in več nočnih prebujanj, med katerimi pa premlevajo svoje težave. Posamezniki so lahko psihomotorično upočasnjeni ali pa zaradi povišanega doživljanja tesnobe tudi vznemirjeni oziroma agitirani. Že po manjših naporih lahko postanejo utrujeni in občutijo pomanjkanje energije. Težko opravljajo naloge, imajo težave v šoli ali pri delu ter imajo manj motivacije za nove projekte. Prisotni so lahko občutki brezupa ali občutki krivde, ki so lahko tudi nerealni. Navadno se težje koncentrirajo, poročajo pa tudi o neodločnosti. Približno dve tretjini depresivnih bolnikov razmišlja o samomoru, samomorilne misli so lahko brez načrta ali pa z jasnim načrtom ali s poskusom samomora; 10 do 15 odstotkov jih samomor stori. Pogost simptom depresije je tudi anksioznost, vključno z napadi panike.

Za depresijo je značilno, da se razpoloženje iz dneva v dan le malo spreminja in je lahko zjutraj slabše in se čez dan nekoliko izboljša (Tavčar, 2013). Osebo z depresijo ne razveselijo niti izrazito prijetni dogodki oziroma se zaradi njih ne počutijo bistveno boljše. Pogosto jo spremljajo tudi telesni znaki zlasti bolečina, na primer glavoboli, bolečine v križu. Različne spremembe pri hranjenju in pretiranemu počitku pa lahko poslabša tudi sočasne telesne bolezni kot so sladkorna bolezen, hipertenzija, bolezni srca (Sadock, Sadock in Ruiz, 2015). Anksioznost, zloraba alkohola in telesne težave pogosto tudi zapletejo zdravljenje depresije.

Depresija pri otrocih in mladostnikih

Depresija se podobno odraža tudi pri otrocih in mladostnikih. Poleg zgoraj opisanih simptomov se pri predšolskih otrocih lahko depresija odraža tudi v ločitveni tesnobi, znižanem čustvenemu odzivanju, umiku, zavračanju aktivne igre, pogostejša so dnevna sanjarjenja in tudi telesne pritožbe. V šolskem obdobju so lahko prisotni različni strahovi, skrbi, zapiranje vase, sramežljivost, zavračanje pogovorov, težave s pozornostjo, telesni simptomi in agresivno vedenje. Depresivni mladi imajo zaradi ponavljajoče narave depresije tudi večjo verjetnost, da v odraslosti razvijejo depresivne epizode (Carr, 2016).

Poporodna depresija

Omenimo lahko še poporodno depresijo, ki jo moramo ločiti od poporodne otožnosti in jokavosti, ki je pri porodnicah zelo pogosta, vendar prehodna oziroma kratkotrajen pojav. Simptomi poporodne depresije so enaki kot pri drugih oblikah depresije. Pogosta pa je tudi zaskrbljenost za novorojenčka ter težave pri navezovanju na otroka, lahko pa se pojavijo tudi težave pri dojenju. Vzroki zanjo niso znani, verjetno pa igrajo vlogo pri nastanku tako biološki, zlasti hormonski, pa tudi psihosocialni dejavniki kot so slabe socialnoekonomske razmere, težave v partnerski zvezi ali samski stan matere, stresni življenjski dogodki, nižja starost, pomanjkanje podpore itd. (Tavčar, 2013).

Vzroki za depresijo

Depresija je lahko posledica pomanjkanja pozitivnih okrepitev ali velikega števila negativnih izkušenj oziroma kazni (Lewinson in Hoberman, 1982, v Živčić Bećirović, 2009). Do pomanjkanja pozitivnih interakcij lahko pride, ko je nekdo v socialno osiromašenem okolju, kadar je mati depresivna ali ko osebi primanjkuje ustreznih socialnih veščin. Ko govorimo o kaznih, se nanašamo na različne vrste zlorab, preobčutljivost posameznika na neprijetne dogodke in pomanjkanje veščin za spoprijemanja s temi.

K razvoju depresije prispeva tudi atribucijski stil oziroma čemu pripisujemo določene dogodke. Pri depresiji negativne dogodke pripisujemo notranjim, stabilnim in splošnim vzrokom, medtem ko pozitivne dogodke pripisujemo zunanjim, nestabilnim in specifičnim vzrokom (Abramson, Seligman in Teasdale, 1975, v Živčić Bećirović, 2009).

Depresivni simptomi so lahko posledica aktivacije negativnih vzorcev mišljenja (Beck, Rush, Shaw in Emery, 1979), ki se pojavi ob pomembnih življenjskih dogodkih, v katerih oseba zaznava izgubo. Za depresijo je značilna t.i. kognitivna triada, ki zajema negativno percepcijo sebe (kot nevrednega, nesposobnega, neadekvatnega, nezaželenega), negativno interpretacijo dogodkov (kot pretirano zahtevne okoliščine) in negativno predvidevanje prihodnosti (pričakovanje težav in neuspehov). Ob specifičnih situacijah so aktivirajo negativne kognitivne sheme, ki so lahko bile dolgo časa neaktivne, ko pa se aktivirajo, se posamezniki v skladu z njimi tudi odzivajo. Negativne sheme imajo svoje korenine v izkušnjah izgube v zgodnjem otroštvu, vključno z izgubo staršev ali družinskih članov v otroštvu zaradi smrti, bolezni ali ločitve, izgubo pozitivne starševske skrbi zaradi starševskega zavračanja, kritiziranja, hudega kaznovanja, pretirane zaščite, zanemarjenja ali zlorabe, izgubo lastnega zdravja, izgubo pozitivnih odnosov med vrstniki zaradi medvrstniškega nasilja ali pričakovanja izgube, na primer, ko naj bi starš umrl zaradi kronične bolezni. Pri tem so osebe lahko osredotočene predvsem v medosebne odnose, kjer lahko sebe doživljajo kot nevrednega ljubezni ali pa so osredotočene v osebne dosežke, kjer sebe ocenjujejo kot nesposobne. Posamezniki tako postanejo nagnjeni k tolmačenju situacij na negativen, razpoloženjsko depresiven način. Takšne miselne napake, se imenujejo kognitivna izkrivljanja, ki pa vzdržujejo prej omenjene kognitivne koncepte, navkljub drugačnim dokazom in s tem tudi depresivno razpoloženje in simptome depresije.

Zdravljenje depresije z vedenjsko kognitivno terapijo

Vedenjsko kognitivna terapija je z dokazi podprta praksa pri zdravljenju depresije. Je enakovredna ali celo bolj učinkovita od medikamentozne terapije (Butler, Chapman, Forman, Beck, 2006; Williams, Watts, MacLeod in Mathews, 1997, v Leahy, Holland, McGinn, 2012), kar dokazujejo številne študije, ki pričajo o tem, da večina bolnikov ohrani svoje izboljšave tudi 12 mesecev pozneje. Osredotočena je v zmanjševanje samomorilne ogroženosti, povečanje stopnje aktivnosti posameznika, povečanje aktivnosti, ki so posamezniku v zadovoljstvo, spodbujanje socialnih odnosov, izboljšanje samospoštovanja in zmanjševanje samokritičnosti (Leahy, Holland, McGinn, 2012).

Barbara Pavlišič

Svetovalka

Specialistka klinične psihologije, supervizantka VKT (Praktikum III.)

Literatura:

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Beck, A. T., Rush J. A., Shaw B.F., Emery B. (1976). Cognitive therapyof Depression. Guilford Press: New York.

Carr, A. (2016). Mood problems. V A. Carr, Handbook of Child and Adolescent Clinical Psychology. A contextual approach (Third edition). Routledge: New York.

Leahy, R. L., Holland, S. J. and McGinn L.K. (2012). Treatment Plans and Interventions for Cepression and Anxiety Disorders (Second edition). Guilford Press: New York.

Sadock, B. J., Sadock, V. A., & Ruiz, P. (2015). Mood disorders. V B. J. Sadock, A. V. Sadock in P. Ruiz, Kaplan & Sadock’s synopsis of psychiatry: Behavioral sciences/clinical psychiatry (Eleventh edition.). Philadelphia: Wolters .

Tavčar, R. (2013). Razpoloženjske motnje. V P. Pregelj, B. K. Kores Plesničar, M. Tomori, B. Zalar, S. Ziherl, Psihiatrija. Medicinska fakulteta in Psihiatrična klinika: Ljubljana.

Živčić Bečirović, I. (2009). Kognitivno-vedenjska obravnava depresije otrok in mladostnikov. V N. Anić, Prispevki iz vedenjsko kognitivne terapije. Zbornik 1. DVKT: Ljubljana.