Prazniki in duševno zdravje
06.december 2025
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit.
Vsi poznamo občutke strahu, živčnosti in napetosti. Tesnoba je čustvo, ki je neprijetno, a povsem nenevarno. Ljudje jo pogosto opisujejo kot živčnost, zaskrbljenost ali napetost. Gre za difuzen, pogosto nejasen občutek zaskrbljenosti, ki ga običajno spremljajo številni telesni simptomi, na primer potenje, pospešen utrip srca, hitro in plitko dihanje, slabost, občutek cmoka v grlu itd. (Sadock, Sadock in Ruiz, 2015).
Čutiti nekaj tesnobe ni le nenevarno, ampak celo koristno, saj je občutek tesnobe povezan z našim mehanizmom preživetja in normalna, avtomatska reakcija možganov v situacijah, ki jih zaznamo kot nevarne. Ko čutimo nekaj tesnobe, to lahko izboljša našo uspešnost pri delu, saj nam pomaga usmerjati pozornost na nalogo in preprečuje delanje napak. Ravno pravšnja mera tesnobe naše telo aktivira in pripravi na akcijo, zato ji rečemo tudi varovalna tesnoba.
Hkrati pa lahko tesnoba postane problem, če se pojavlja preveč intenzivno, prepogosto, brez kakršnegakoli sprožilca ali ob odsotnosti resnične nevarnosti. Takrat govorimo o anksiozni motnji, ki sodi med najpogostejše vzroke iskanja pomoči. Ocenjuje se, da se trenutno štirje odstotki svetovnega prebivalstva spoprijema z anksiozno motnjo (WHO, 2023), dvakrat pogosteje se anksiozne motnje pojavljajo pri ženskah kot pri moških (NIJZ, 2016). Tesnoba pri anksioznih motnjah torej izgubi svojo varovalno funkcijo in postane moteča, ovira vsakodnevno delovanje ter slabša kvaliteto življenja (Dernovšek, 2013).
Simptomi oziroma znaki anksioznih motenj se kažejo na različnih nivojih človekovega delovanja. Pogosto se ti znaki med seboj prepletajo in vzajemno spodbujajo. Najpogostejši simptomi in znaki so sledeči (NIJZ, 2016):
doživljanje na telesu | pospešen utrip srca, potenje, slabost, hitro in plitko dihanje, cmok v grlu, tresenje, napetost v mišicah, pordelost/bledost |
doživljanje preko misli | težave s koncentracijo, težave pri oblikovanju misli in vodenju pogovora, usmerjanje pozornosti na grozeče dražljaje v okolju in katastrofične napačne interpretacije |
čustva | tesnoba, strah, razdražljivost |
na vedenjski ravni | nespečnost, izogibanje določenim situacijam, krajem ali objektom, ki vzbujajo nelagodje in strah, jokavost |
Pri otrocih in mladostnikih se anksioznost lahko kaže nekoliko drugače kot pri odraslih, in sicer preko umikanja, izogibanja, grizenja nohtov, sesanja prsta (Kodrič, 2022), večje odvisnosti od odraslih, doživljanja pretirane tesnobe pri stikih z vrstniki, zavračanja družabnih dejavnosti, primernih za njihovo starost, uživanja alkohola, drog in drugih psihoaktivnih snovi (NIJZ, 2016).
Posamezniki z anksioznimi motnjami se v svojem življenju srečujejo z različnimi težavami. Ena od značilnosti je doživljanje miselnega izkrivljanja, s katerim precenjujejo nevarnosti in podcenjujejo možnost rešitve, na primer: »Joj, ne morem na dopust, na avtocesti so lahko zastoji. Če mi bo medtem slabo, kdo mi bo pomagal?« Poleg tega strahove doživljajo in izražajo tudi v nenevarnih okoliščinah: »Vožnja v dvigalu je nekaj najbolj groznega na svetu. Imam občutek, da se bom zadušila.« Lastnega vegetativnega vzburjenja ne razumejo ali pa ga napačno interpretirajo in se včasih bolj bojijo svojega telesnega odziva v neki okoliščini kot pa okoliščine same, na primer: »Ne grem na izpit. Srce bi mi tako razbijalo, da tega ne bi zdržal.«
Pogosto se srečujejo tudi z anticipatorno tesnobo, ki pomeni pričakovanje ponovne neprijetnosti v določenih znanih okoliščinah, v katerih imajo predhodno izkušnjo pretirane tesnobe. Anticipatorna tesnoba predstavlja osnovo izogibalnega in varovalnega vedenja. Izogibalno vedenje pomeni, da se posamezniki začnejo izogibati okoliščinam, ki sprožajo tesnobo. Včasih imajo lahko več težav zaradi izogibanja, ki je posledica motnje, kot pa zaradi motnje same, na primer: »Po infarktu ne grem nikamor iz Ljubljane. Tukaj je urgenca in takojšnja pomoč. Na morju, na letalu – tam ni takojšnje pomoči in niti pomisliti si ne upam, kaj bi se lahko zgodilo«. Varovalno vedenje pomeni, da razvijejo vrsto varovalnih vedenjskih oblik, ki (prav tako kot izogibanje) včasih povzročijo celo več težav kot motnja sama, kar je razvidno iz primera: »Nikamor ne grem brez mobitela. Mobitela nikoli ne izklopim. Rada bi šla v opero ali gledališče, ampak ne morem, ker zahtevajo, da izklopim mobitel. Potrebujem občutek varnosti, da lahko takoj pokličem pomoč« (Dernovšek, 2013).
Nastanek anksioznih motenj je precej kompleksen pojav, kjer se prepletajo
Zdi se torej, da stresne življenjske izkušnje sprožijo anksiozno motnjo pri tistih ljudeh, ki so genetsko bolj ranljivi, določeni tvegani dejavniki (npr. izogibanje, nezaupanje vase, težave v odnosih) pa motnjo nato vzdržujejo.
Poznamo več vrst anksioznih motenj, ki jih določamo glede na to, kaj izzove pretirano tesnobo (Dernovšek, 2013).
Za generalizirano anksiozno motnjo je tako značilna stalna pretirana skrb glede običajnih vsakodnevnih stvari, ki so posamezniku pomembne, npr. zdravje, služba, bližnji, finančno stanje. Pri socialni tesnobi je prisoten intenziven strah pred ocenjevanjem ali zavrnitvijo s strani drugih, posledično je tesnoba najbolj izrazita v situacijah, ko je posameznik v središču pozornosti pred skupino neznanih ljudi. Agorafobija je strah pred situacijami, iz katerih se je težko umakniti. Obsega lahko, na primer, strah pred odprtimi prostori, zapuščanjem doma, vstopanjem v javne prostore, strah pred množico, pred potovanjem z javnimi prevoznimi sredstvi in številnimi drugimi situacijami. Pretiran strah se lahko razvije tudi po doživeti travmatski izkušnji, po kateri oseba dogodek podoživlja, čemur pravimo posttravmatska stresna motnja. Za specifične fobije je značilen neutemeljen in pretiran strah pred točno določenim predmetom ali situacijo, npr. na pajki, kačami, višino, krvjo (NIJZ, 2016).
Anksioznost je lahko dolgotrajna in zmerno izražena, lahko pa se pojavi v obliki paničnih napadov. Panični napad je nenadna in izrazita epizoda nelagodja ali strahu, ki jo spremljajo različni telesni simptomi, kot so srčni utrip, tresenje, občutek zadušitve ali pomanjkanja zraka, potenje, bolečine v prsih, slabost, omotica, otrplost, mravljinčenje, vroči ali hladni utripi, vrtoglavica itd. (Leahy, 2012), ki se jih posameznik prestraši in jih napačno interpretira. Običajno izrazite telesne simptome spremlja občutek, da bo posameznik umrl (zaradi srčnega napada, možganske kapi, zadušitve) ali da bo izgubil zdrav razum ali nadzor nad svojim vedenjem, torej, da bo kaj razbil, sebi ali drugemu kaj neprijetnega storil, se neprimerno vedel in se pri tem onemogočil itd. (Dernovšek, 2013). Ker tem mislim verjame, ga še dodatno prestrašijo in povečajo tesnobo, posledično se simptomi ojačajo, kar posameznik ponovno napačno razume kot nevarnost in se tako ujame v začaran krog.
Značilno je, da se panični napadi začnejo nenadoma in so kratkotrajni, običajno ne trajajo dlje kot 30 minut, pri čemer je vrhunec tesnobe dosežen v desetih minutah ali manj (Leahy, 2012). Ne le anksioznost, tudi panični napadi so pogostejši, kot si morda mislimo. Letno naj bi panični napad doživelo od 30 do 40 odstotkov ljudi, vendar jih večina svoje panike ne dojame kot znak katastrofalne nevarnosti, temveč jo poveže z zunanjimi okoliščinami (Dernovšek, 2013). Panične napade pogosteje doživljajo ženske kot moški.
Vedenjsko-kognitivna terapija je z dokazi podprta terapija prvega izbora za zdravljenje anksioznih motenj (Hofmann, Asmundson, Beck, 2013, Curtiss idr. 2021; Butler idr., 2006; Hoffman in Smits, 2008; Norton in Price, 2007) in je povezana z izboljšano kakovostjo življenja pri bolnikih z anksioznostjo (Hofmann, Wu in Boettcher, 2014). Posameznik se preko vedenjsko-kognitivne terapije nauči prepoznati, kako njegove misli in vedenje vplivajo drug na drugega in ustvarjajo ter vzdržujejo anksiozne odzive.
Literatura:
Butler, A. C., Chapman, J. E., Forman, E. M. in Beck, A. T. (2006). The empirical status of cognitive-behavioral therapy: a review of meta-analyses. Clinical Psychology Review, 26, 17–31.
Curtiss, J. E., Levine, D. S., Ander, I. in Baker, A. W. (2021). Cognitive-Behavioral Treatments for Anxiety and Stress-Related Disorders. Focus, 19(2), 184–189.
Dernovšek, M. Z. (2013). Anksiozne motnje. V P. Pregelj, B. Kores Plesničar, M. Tomori, B. Zalar in S. Ziherl (ur.), Psihiatrija (str. 228-234). Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani in Psihiatrična klinika Ljubljana.
Hofmann, S. G. in Smits, J. A. (2008). Cognitive-behavioral therapy for adult anxiety disorders: a meta-analysis of randomized placebo-controlled trials. Journal of Clinical Psychiatry, 69, 621–632.
Hofmann, S. G., Asmundson, G. J., Beck, A. T. (2013). The science of cognitive therapy. Behavior Therapy, 44, 199 – 212.
Hofmann, S. G., Wu, J. Q. in Boettcher, H. (2014). Effect of cognitive-behavioral therapy for anxiety disorders on quality of life: a meta-analysis. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 82, 375–391.
Jeriček Klanšček, H., Majcen, K. in Furman, L. (2016). Anksiozne motnje – kako jih prepoznati in premagati? NIJZ.
Kodrič, J. (2022). VKT anksioznosti pri otrocih. Praktikum II (interno gradivo).
Leahy, R. L., Holland, S. J. and McGinn L.K. (2012). Treatment Plans and Interventions for Depression and Anxiety Disorders (Second edition). Guilford Press.
Norton, P. J. in Price, E. C. (2007). A meta-analytic review of adult cognitive-behavioral treatment outcome across the anxiety disorders. Journal of Nervous and Mental Disease, 195, 521–531.
Sadock, B. J., Sadock, V. A. in Ruiz, P. (2015). Anxiety Disorders. V B. J. Sadock, A. V. Sadock in P. Ruiz (ur.), Kaplan & Sadock’s synopsis of psychiatry: Behavioral sciences/clinical psychiatry (Eleventh edition.). Wolters.
WHO. (2023). Anxiety disorders. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/anxiety-disorders
ponedeljek | 8:00 – 10:00 in 16:00 – 20:00
torek | 16:00 – 20:00
sreda | 16:00 – 20:00
četrtek | 8:00 – 10:00 in 16:00 – 20:00
petek | 16:00 – 20:00
© 2025 Sprememba.com. Spletno mesto ustvarila KAIMANA.
Kontaktirajte nas s pomočjo spodnjega obrazca ali pa preko elektronskega naslova: info@sprememba.com.
Vaši podatki so namenjeni zgolj za naročanje, dogovarjanje za termine in drugo potrebno komunikacijo za zagotavljanje kakovostne psihološke pomoči. Podatkov ne posredujemo nikomur ter vam zagotavljamo popolno zaupnost in anonimnost.
Pokličite nas na 040 505 887, nam pošljite povpraševanje preko elektronskega naslova: infob2b@sprememba.com ali izpolnite spodnji obrazec.
Povejte nam, za katere izmed zgornjih storitev se zanimate in pripravili vam bomo prilagojeno ponudbo. Zagotavljamo vam popolno zaupnost in anonimnost.