Kako lahko pomagate otrokom, da se naučijo uravnavati svoja čustva

Polono bi vprašali, kaj je v tej situaciji razmišljala, kako se je ob tem počutila in kaj ste naredili. Starševstvo je polno trenutkov ljubezni, zabave in zadovoljstva, a hkrati jeze, razočaranja in tesnobe. Pogosto ravnamo avtomatično, ne da bi veliko razmišljali. Če otrok skoči na kavč in vas objame, občutite naklonjenost in ga objamete, lahko pa se razjezite in ga napodite s kavča. Včasih se zdi, kot da nimamo nadzora nad svojimi odzivi, ker se vse zgodi tako na hitro.

Pa vendar se v možganih odvija miselni proces, ki povzroči naš odziv. V vsaki situaciji imamo misel, zaradi katere se sproži neko čustvo, ki povzroči nek odziv (fiziološki in vedenjski). Ko sta se otroka podila po stanovanju, je bila morda vaša misel: »A ne more biti niti en popoldan brez težav, ta otrok je tako naporen!« Lahko ste občutili nemoč in se sesedli na stol. Morda ste občutili frustracijo in se odzvali s povzdignjenim glasom. Deček bi se lahko zaradi vaše jeze še bolj vznemiril, njegovo vedenje bi postalo slabše uravnavano in se stopnjevalo do izbruha. Če pa bi se lahko za trenutek ustavili in raziskali lastne misli, bi morda lahko razmišljali bolj v skladu z dejstvi: »Danes je imel dolg dan, zagotovo je lačen in utrujen.« Morda bi občutili empatijo in mu pripravili prigrizek in ga potrpežljivo preusmerili k drugi mirni aktivnosti. Če bi prepoznali njegove potrebe in ostali mirni, bi to bilo v pomoč tudi njemu in bi se morda hitreje umiril tudi on.

Če se zmoremo za trenutek ustaviti, prepoznati lastne misli in s tem povezane telesne odzive in čustva, lahko spremenimo svoje kognicije in vedenje v odnosu do otroka. Sčasoma bo naša sposobnost samouravnavanja pomagala otroku, da bo tudi sam bolje uravnaval lastna čustva.

»Razumem, da je pomembno, da ostanem mirna, a on izbruhne kljub temu. V tistem trenutku se počutim nemočno, kot da ničesar ne morem narediti prav. V soboto je mirno sestavljal model ladje, sposoben je potrpežljivo sestavljati tudi najmanjše delčke. En delček se je izgubil in ga nikakor ni našel. Sprva je glasno izražal nezadovoljstvo, nato je s hitrimi gibi preiskal cel igralni kotiček in pri tem razdrl še druge modele. Vprašala sem ga, če mu lahko pomagam. Zakričal je, da ne, prijel model ladje in ga treščil ob tla. Zahlipal je, da sovraži to neumno ladjo in da je on sam neumen. Poskušala sem ga objeti, ampak me je odrinil, brcnil v mizo in zakričal, da sem grda in da smo vsi grdi in neumni. Kaj bi še lahko naredila, da se on ne bi tako počutil ali da bi lahko preprečila take izbruhe?«

Vsa čustva so naravni del življenja, so odzivi na dražljaje in okoliščine, ki imajo na človeka močan učinek. Dajejo nam pomembne informacije o okolici (na primer, da se nekaj dogaja, da je treba preveriti dejstva …), z njimi komuniciramo in vplivamo na druge, lahko nas motivirajo in pripravijo na vedenje. Ne moremo se jih znebiti, zaradi njih je življenje tako pisano. Čustva so nalezljiva, če je kdo drug jezen, frustriran ali tudi srečen, lahko enaka čustva občutimo tudi mi. Čustvena regulacija ali uravnavanje čustev je zmožnost zagotavljanja ustreznega nadzora nad svojimi čustvenimi odzivi (nevropsihološkimi in biokemičnimi, vedenjskimi in kognitivnimi) na stresne situacije. Sistem uravnavanja začne zoreti pri majhnih in predšolskih otrocih, odvisen je od mnogih dejavnikov (med njimi temperamenta, razvojnega nivoja, nevrološke zrelosti, starševske socializacije, podpore okolja …). Breme uravnavanja čustev tako začne s starša prehajati na otroka. Ko otroci razvijajo jezikovne spretnosti, so vse bolj sposobni čustva tudi poimenovati, kar jim pomaga uravnavati svoje čustvene odzive. Starši lahko razvoj spodbujate, da se pogovoru o čustvih ne izogibate, ampak jih poimenujete, ko jih občuti oziroma izraža. Tako ga učite čustvenega besednjaka in razvijate zmožnosti za empatijo in proces čustvenega uravnavanja.

Dokler otrok ni zmožen prepoznati in poimenovati čustev, jih bo tudi zelo težko uravnaval. Ko otrok občuti neko čustvo, ga poskusite samo opisati, bolj kot domnevo, ne kot dejstvo, na primer »Smejiš se, zdi se mi, da si srečen.« ali »Izgledaš žalosten. Bi rad objem?« ali »Zdiš se mi frustriran, a si zmogel ostati miren.« ali »Zdi se mi, da si zelo ponosen, kako si sam rešil ta problem!« Na ta način bo svoje čustveno stanje povezal s čustvenim besednjakom. Sedaj morda pozna vesel, žalosten, prestrašen, jezen, kasneje se bo naučil še razočaran, zavisten, sočuten, presenečen, tesnoben, vznemirjen, frustriran, osramočen, miren … Pri neugodnih čustvih obstaja nevarnost, da jim dajemo preveč pozornosti, zato skušajte loviti ravnotežje in opisujte tudi, ko se otrok počuti srečen, zadovoljen, miren … Je pa pomembno, da otrok tudi neugodna čustva razume in prepozna.

V zgodbi, ki jo opisujete, bi lahko poskusili z opisovanjem čustev, na primer. »To je zelo frustrirajoče, da ne najdeš delčka. Vidim, da ga potrpežljivo iščeš. Ostal si miren in ga še naprej iščeš.« Na ta način dajete pozornost temu, da je ostal miren in potrpežljiv in tako večate verjetnost, da bo večkrat ostal miren.

Lahko tudi validirate njegova čustva: »Zdiš se mi jezen, to je normalno. Razmisliva, kaj bi lahko naredil, da bi se umiril.« Želimo, da otrok razume, da je sprejemljivo in logično, da ima neugodna čustva in da ga razumemo. Sčasoma se bo naučil, da ne trajajo v neskončnost in da se bo kmalu počutil bolje. Naučiti pa ga moramo tudi, da čeprav so vsa neugodna čustva normalna in sprejemljiva, pa vsi odzivi nanje niso (povejte mu: »Razumljivo je, da si jezen, ni pa sprejemljivo, da razbiješ igračo.«).

Pri opisovanju otrokovih čustev je pomembno, da jih ujamemo dovolj hitro, ko še niso intenzivna. Otroku lahko pomaga, če njegovo neprijetno čustvo prepoznamo hitro, saj se čuti razumljenega in mu je to v pomoč pri uravnavanju čustva. Če komentiranje otroka še bolj vznemiri, se ustavite in počakajte. Ko opažate, da intenzivnost čustva upada, imate novo priložnost, da mu nežno rečete: »Zgledaš zelo razburjen, ampak opažam, da si se že malo pomiril«. Čustva naraščajo, dosežejo vrh in potem počasi izgubljajo intenzivnost. Nekatera čustva, kot so jeza, frustracija ali vznemirjenost, lahko dosežejo vrh zelo hitro in so tako intenzivna, da se prekine povezava z delom možganov, ki skrbi za uravnavanje in nadzor nad čustvi. V tem območju, v tako imenovan rdeči coni, lahko rečemo ali naredimo stvari, ki jih kasneje obžalujemo. Ko je otrok v rdeči coni, ni smiselno, da takrat emocije poimenujemo, komentiramo situacijo, ga popravljamo, spodbujamo, navajamo razloge ali celo grozimo, prav tako ni smiselno, da se ga dotikamo. Katerikoli zunanji dražljaji zgolj podaljšujejo intenzivnost ali trajanje emocije. Otroku potrebno omogočiti varen in miren prostor za samouravnavanje, da se lahko vrne v racionalno stanje. To velja tudi za odraslega – če ste močno jezni, naredite premor za pomiritev in nato nadaljujte z interakcijami z drugimi.